pred ustvarjalni sindrom

P  U  S

pred ustvarjalni sindrom

Nemir. 

Čutim, da nekaj prihaja. 

Frfotam,

se motam, 

motovilim, 

malo skačem,

se raztegujem,

povsod naokoli,

le vsedem se ne 

in umirim.

Za mizo. 

Kjer je lovišče. 

(ni še čas)

Pospravim, 

brišem prah, 

pomijem posodo,

zribam kopalnico,

stuširam se, 

si operem lase, 

populim dlake, 

navsezadnje moram biti lepa, 

za ideje, ki prihajajo. 

Naredim frizuro, 

odkar imam dolge lase

se spomnim prababice 

in ostalih velikih žensk, 

ki jih nisem poznala

in so si spletale svoje lase v kito.

Kuham čaj,

pijem limonado,

delam smoothie, 

naredim solato,

hočem jesti zdravo,  

preberem maile, 

gledam facebook,

gledam obleke

- kalkuliram

koliko stanejo.

Preveč. 

Motim moškega, 

ki že mirno dela

in kadi čike. 

Potem on moti mene.

Si čistim sinuse z morsko vodo,

se spominjam morja

in svobode,

gledam in se čudim, 

lepe zeleno rumene barve,

včasih gorčične,

se izlivajo.

Končno prilezem do jutranje kave, 

ura je 16:02,

ob njej nujno nekaj sladkega.

Sicer me utrudi,

sladkor pa res zadane

in pomiri.

Vsak ima svoje odvisnosti. 

Se vsedem,

gledam mail, obleke, facebook, 

zlivam svojo ustvarjalnost tja.

In ker to ni najbolj ustvarjalno početje, 

raje pišem blog,

res že dolgo nisem naredila objave. 

Take zares pametne.

Take, ki nastane iz pričakovanja,

iz navdušenja,

iz hrepenenja,

iz čakanja same sebe, 

da se zagledam v list papirja 

in umirim. 

Ko to napišem, 

sem že malo zadovoljna, 

pomirjena,

še enkrat vstanem, 

grem lulat, ali kakat, 

ali kaj podobnega. 

Potem se usedem, 

in moram sedeti čisto tiho, 

najraje v tišini,

po navadi je takrat že noč, 

takrat ko ljudje že spijo

in me njihove po etru begajoče misli ne motijo,

danes je zgodaj. 

Sosed zgoraj nekaj vrta. 

Pizda mu materna.

Sedim,

pogledujem proti računalniku,

morda pa je vseeno nekaj tam?

Ne.

Se osredotočim na papir.

Zvoni telefon. 

Sedim.

Pogledujem proti računalniku, 

ne, ne, ne.

Prvo se malo silim,

da se prelisičim

in začnem nekje...

...

Potem se nekaj zgodi,

nevem točno kaj, 

prestavim se drugam

in se zbudim drugje, 

tam kjer sem 

lovec na ideje.

Sklonjen hrbet, 

gledam v papir,

rišem, režem, pišem, čečkam

in po zraku nad seboj 

privabljam ideje.

Antena sem, 

kanal,

človek, 

ki ima sposobnost prevodosti

iz multidimenzionalnosti,

prevajati 

na 2D.