ANABARAGA

Izdaja, prevara, ranjenost, zapuščenost, Ana Baraga, 2018 

Tudi to sem jaz 

Ana Baraga in Nina Tomažin

galerija Mahlerca, Layerjeva hiša, Kranj
otvoritev razstave torek 8.1. 2019 ob 19h
razstava odprta 8.1. - 2.2. 2019 

http://www.layer.si/si/razstave/razstava/846/tudi-to-sem-jaz


Kako si grem na jetra, Ana Baraga, 2018 


Podaljšane kave z Ano Baraga, Nino Tomažin in Tjašo Marin:
delavnice terapevtskega risanja ob sobotah od 11 - 13 h 
sobota 12. 1. in 26. 1. - delavnico vodiva Tjaša Marin in Ana Baraga
sobota 19. 1. in 2. 2. - delavnico vodi Nina Tomažin 
(prostovoljni prispevki za izmenjavo energije zaželjeni) 

http://www.layer.si/si/projekti-in-dejavnosti/dogodki/dogodek/835/podaljsane-kave-z-ano-baraga,-nino-tomazin-in-tjaso-marin


Kako sem začela skrbeti zase, Ana Baraga, 2018

Jaz sem. Vse. Tudi svoja senca. 
Sem ranjena, ranljiva, depresivna, žalostna, dolgočasna, bedna, prestrašena, majhna, grozna, obupana, težka, počasna, revna, nemočna.
Tudi to sem jaz. 
Ko si dovolim občutiti vse te sence v meni, se le te spreminjajo, odhajajo, se manjšajo.
Jaz sem popolnost, jaz sem zavest, jaz sem energija, jaz sem svetloba, jaz sem moč. Jaz sem ljubezen. 
Jaz sem.

 
Misli se hranijo s pričakovanji, Nina Tomažin, 2018

Nekoč sošolki v srednji šoli, ki se niti nisva več družili, sva se leta nazaj srečali v Zari in ugotovili, da nama dogajajo podobne stvari, da mene, ki sem prej risala zdaj zanimajo obleke, da njo, ki je prej delala obleke zdaj zanima risanje. Pa predvsem, da sva obe čarovnici. Da sva to vedno bili, le da si nisva upali priznati, da sva tudi pozabili. No pa sva se začeli spominjati.
Nisva ždeli veliko skupaj, a vsako leto ko sva se videli je plaz besed in čustev med nama pričal, da se nama dogajajo podobne reči, da na svet podobno gledava in da se očitno lahko veliko naučiva ena od druge. Pa tudi da imava nekaj skupnih obsesij, znanj ali le neumnosti, ki jih radi počneva (npr. kupovanje oblek in delanje norih frizur).

Obema je sledilo težko življensko obdobje in obe sva se vanj podali kakor sva pač vedeli in znali. Obe kopljeva po sebi.
In tako naju je pot zanesla v risanje temnih delov sebe.
Tistih ta najbolj bolečih.

In tam kjer boli, kjer je rana, tam je razpoka kamor lahko vstopa svetloba.
A le če se z bolečino soočiš, jo priznaš, prečutiš, izraziš.

In izražali sva jo z risanjem, dihanjem, pisanjem, petjem.
Z risanjem so postali vidli demoni, strahovi, boleči občutki, ki pa jih poznamo vsi - saj smo ljudje.
In nastala je ideja za razstavo.
Zato, ker so to reči, ki bi jih najraje vsi skrili pod preprogo.
Bolečina, ranljivost, prizadetost in ostala negativna čustva so tabu teme v naši družbi kjer se vsi delamo, da smo močni, da smo kul, da smo ljubeči, potrpežljivi, nežni, da smo le LOVE AND LIGHT...
A vsi imamo v sebi te reči, ki sva jih midve risali.
Zato deliva to z vami.
Saj če je nekaj nevidno, neizraženo še ne pomeni, da ne obstaja 
in potlačeno v nezavedno ima lahko moč nad nami.
Ko pa postaja vidno, ko se izrazi, ko si priznamo 
se moč temnih senc manjša in manjša.

V priznanju, zavedanju in izražanju lastne ranljivosti je moč. 






Nemoč, Nina Tomažin, 2018