Čas je hitrejši in zelo veliko se dogaja, posebaj, če se ustaviš in obstaneš kdaj pri miru, da to začutiš.
Pred tem še vedno velikokrat bežim, a vse večkrat mi vendarle uspe. Vsaj za trenutke.
Življenje nas potisne tja kamor smo namenjeni in največkrat to občutimo kot krizo, bolečino, vedno močneje.
Od bolečine bežim že celo življenje. In tako mi je ona diktirala celotno življenje, saj sem morala stalno bežati, da mi je ni bilo treba čutiti.
Dokler ni bila prevelika, da bi še lahko pogledala stran in se delala, da je ni.
Dokler več nič ni prijelo.
Kriza v odnosu, ločevanje skozi drugo nosečnost in ločitev ob drugem porodu.
Dno.
Nato sem z kopanjem po sebi predrla do neke nove plasti notranjih usedlin, nekega novega nivoja. Malo globlje kot prej.
V lanskem letu sem se učila ustavljat, prisluhniti svojemu telesu, počivati, ko to potrebuje. Ustvarjati na nov način - iz srca in iz ljubezni, iz navdiha ter nič na silo.
Postavljati meje.
Ustvarjati si sveti prostor.
Imeti prijateljske odnose na drugačen način kot do zdaj.
Predvsem pa si prvič v življenju jemati čas zase. Zares zase.
Ne samo stalno bežati v razne omame.
Ampak se tu in tam tudi soočiti.
V zmanjšanjem delovanju v zunanjem svetu je nastal prostor v času, da sem sadila nova semena, jih zalivala in da so nekatera že vzklila.
Postavile in gradile so se energijske strukture tega kar želim v življenju zares početi, kar želim ustvarjati. Dolgoročno. Temelji.
A ko enkrat začneš takole kopati po sebi.
Pod prvo - poti nazaj več ni.
Drugo - ne neha se.
Tega sranja je na Zemlji toliko, da v valovih, ki jih nekako še zmoreš preživeti, stalno prihajajo na površje. Taki časi so.
Vmes so dnevi za vdih. Takrat smo že v mavričnem svetu Nove Zemlje in lahko dihamo.
Nato pa spet nazaj v greznico.
Zato smo tukaj.
Nestrpna sem in zaletava. Včasih lahkomiselna.
Zdaj, ko sem prestopila 30. leto to vsaj že vidim.
Gradim si pravljico, zelo dobro se znam delati, da sem močna, potiskati občutke na stran in se delati, da je vse ok. Zelo dobro znam nositi masko (različne za različne priložnosti) in gledati skozi roza očala, ki ustvarjajo iluzije.
Če se tega ne bi naučila ne bi preživela.
Ob dobrih dnevih rada mislim, da sem že ven iz ta hudega, da je vse ok, da sem že oddelala.
In potem, ko pridejo spet slabi dnevi, ko boleče stvari silijo na površje zavedanja - delam dramo in padem v negativo. In potem spet zbežim, zakopljem bolečino z hrano, odnosi, beganjem, impulzi,... in se delam da nič ni.
Leto in pol sem rabila, da sem zbrala moč, da sem pogledala in se soočila z najhujšim delom te krize. Prevara, izdaja, laži, manipulacija.
Oče mojih otrok, človek s katerim sem zares želela preživeti to življenje do smrti
in (nekdanja) najboljša prijateljica.
In odkar sem bila zmožna to videt, se mi spet meša.
Bežim. Nočem tega čutiti. So dnevi ko nočem in ne zmorem. In ne bom.
Potem so dnevi, ko zberem moč in kopljem po temu.
Čas.
Ne glede na to kako hitreje zdaj poteka, bo za celjenje tega potreben čas.
Da ne bo več zabolelo vsakič, da bom sprejela da pač boli, da se bo ta realnost sploh usedla vame.
Odpuščam si za vse to.
Da so dnevi ko ne zmorem.
In potem so dnevi, ko zmorem.
Ko zmorem vsaj kanček sočutja do sebe.
In ja. Boli, ko prasica. In so dnevi, ko nočem živet v temu tukaj in zdaj.
A to so le dnevi. Trenutki. Minejo.
In sem hvaležna bolečini, da me odpira in zdravi.
Da žge, lušči, transformira, odpada stare plasti mene,
da počasi rojevam Ano kakršna sem. I AM.
Vse je točno tako, kot mora biti.
Do notranjih ugotovitev, rasti, uvidov - že leto in pol mnogo lažje in hitreje prihajam z pomočjo in vodenjem Tjaše Marin - D I V I N E H O O D - https://divinehood.blogspot.com/p/o-meni.html
Ni komentarjev:
Objavite komentar