Od januarja ne objavljam na blog, danes pa že četrta objava.
Ekstremi so mi kar domači. Učim se ravnotežja.
Februarja in marca sem prenavljala stanovanjce, ki si ga zdaj ustvarjam v dom.
Lepo je. Manjše, kot prej, kar me je prisililo v selekcijo stvari, ki jih potrebujem.
Ima balkon kjer lahko sušim perilo in gledam drevesa, oblake, zvezde.
Predvsem pa ni vsakomesečne najemnine.
Hvaležna.
Po več kot mesecu dni, ko tukaj živim se danes prvič počutim tako, da ne divjam naokoli in prelagam stvari iz škatel ali zlagam pohištva (čeprav me v dnevni sobi čaka nesestavljena jedilna miza).
Prvič zdržim že nekaj časa za računalnikom in nekaj ustvarjam.
Objave za blog sicer in nič kaj novega.
Ja nam ustvarjalcem, ki smo sami za vse - one woman band - se ponavadi zdi, da če ne ustvarim nič novega nisem nič naredila.
V resnici pa komuniciram, izstavljam račune, delam računovodstvo, čistim prostore, organiziram, delam marketing, social media...
Zdaj že toliko poznam svoj kreativni proces, da vem, da je to zdaj gledanje za nazaj.
Zapisovanje storjenega, objavljanje za nazaj.
Nujno potrebna samopromocija oz. sijanje tega kar pač sem.
In iz tega gledanja za nazaj potem slej ko prej pride trenutek miru in tišine, navdiha v katerem se rojevajo nova dela.
In tega se veselim.
In ja tudi zdaj ustvarjam, postavljam si varen prostor, spoznavam zvoke, svetlobo, dnevni ritem prostorov. Spoznavam kje se kako počutim in predvsem ustvarjam nove navade v novem prostoru.
Morda nismo vsi taki, a jaz sem taka, da se moram dobro in varno počutiti v svojem prostoru, da mora biti to moj brlog. Urejen po moje.
Da moram biti sama brez prisotnosti drugih, da lahko zares ustvarjam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar